Ko se zjutraj prebudim,
sem hvaležna, da živim,
pa čeprav le drobna kaplja večnosti.
Radost neskončna v meni se rodi,
lepo je, da tukaj si, vse drugo važno ni.
Ostani tu z menoj, eno postaniva,
da bom brez strahu ob tebi skozi življenje šla.
Ostani tu z menoj, skupaj poiščiva,
kje sreča svoj skriti dom ima.
Vsak trenutek porojen
skrila bom v srca objem,
čuvala ga bom za neke druge dni.
Zate in zame naj se prebudi,
ko jeseni čas dušo naseli.
Tiho zrem skozi okno, misel nazaj beži,
ko jo zagledam, punčko majhno z zlatimi lasmi.
Slutim v očeh vprašanja, čutim, da hrepeni,
vsaj eno zvezdico z neba ujeti si želi.
Zvezda jo bo vodila mimo zablod in zmot
in morda nekoč bo neki princ prečkal njeno pot.
Knjigo življenja piše čas neusmiljeni,
eno si želiš, a vse drugo se zgodi.
Punčka je zdaj odrasla, princa ima kar dva,
eden je mož, a drugi komaj nekaj let ima.
Našla je svojo srečo, del nje ste tudi vi,
s pesmijo svojo dobro voljo seje med ljudi.
Še je ta punčka v meni, toliko sanj ima
in najlepše vsaj bi rada še uresničila.
Knjigo življenja piše čas neusmiljeni,
eno si želiš, a vse drugo se zgodi.
In ko misliš, da si našel pot do tja,
kjer stoji vodnjak izpolnjenih želja,
se zaveš, da bil je le privid srca, srca.
Zgodba pa ni končana, konca ji ne poznam.
Večno ni nič, a eno vem, da rada vas imam.
Knjigo življenja piše čas neusmiljeni,
eno si želiš, a vse drugo se zgodi.
